Začetki igralnic

Zgodovina rulete

Ruleta, kar po francosko pomeni "majhno kolo", se je najprej razvila v Franciji. Pred razvojem preciznega vrtečega cilindra, ki je značilen za ruleto, so igrali druge igre s podobnimi pravili in izplačili, številke pa so bile izbrane na podlagi vlečenja iz vreče ali z igranjem kart. V Italiji so te igre imenovali "biribi" (v svojih spominih jih je opisal Casanova) in "hoca". V Angliji so jih imenovali "rowlet", "roly poly" in "ace of hearts".

Zgodovina rulete: Zgodnja leta
Francoski matematik in izumitelj Blaise Blaise Pascal (izumitelj brizgalke, hidravlične stiskalnice in računala) je bil sredi 17. stoletja najverjetneje pionir igre rulete. Njegova korespondenca s Pierrom deFermatom (znanem po razvoju infinitezimalnega računa) je vodila do razvoja teorije verjetnosti. Njuno delo se je začelo kot odgovor na vprašanje o igri s kockami, ki ga je postavil Chevalier de Mere. Pascal je znaten del svojega življenja poskušal izumiti stroj perpetuum mobile. Leta 1655 je eden njegovih neuspelih poskusov vodil do vrtečega kolesa skoraj brez trenja.

Zgodovina rulete: 19.–21. stoletje
Znameniti cilinder, pravila in ime so se pojavili v igralnicah v Parizu, Franciji v 90. letih 18. stoletja. V 19. stoletju je zahvaljujoč francoskima bratoma Francoisu in Louisu Blancu ruleta postala priljubljena igralniška igra po vseh Evropi. Leta 1843 sta odprla igralnico Kursaal v Bad Homburgu in v njej predstavila nov cilinder z eno samo ničlo. Leta 1863 je Francois Blanc pridobil koncesijo za igralništvo v Monaku in Monte Carlo je s tem postal vodilna igralniška destinacija pred 1. svetovno vojno. Zaradi cilindra rulete bratov Blanc z eno samo ničlo je igra postala tako priljubljena (in dobičkonosna, tudi z manjšo prednostjo igralnice), da se je razvila legenda, da sta brata sklenila dogovor s hudičem in v zameno za "skrivnosti cilindra" zamenjala svoji duši. Legenda omenja tudi, da znaša vsota števil na cilindru rulete 666. (Legenda priročno zanemarja dejstvo, da inovacija bratov Blanc, odstranitev dvojne 00, te vsote ne spremeni.)

Zgodovina blackjacka

Trenutna priljubljenost blackjacka izhaja iz mamljive možnosti, da lahko igralci pridobijo prednost in prelisičijo igralnico. Uspešnica dr. Edwarda O. ThorpaBeat the Dealer, je dramatično povečala stopnjo spretnosti in število igralcev blackjacka v igralnicah. Blackjack je bil skoraj 50 let tudi priljubljena igralniška igra matematikov in analitikov. O blackjacku je bilo napisanega več kot o katerikoli drugi igralniški igri. Pred razširitvijo spletnega pokra je bil blackjack veliko bolj priljubljena tema za analizo kot poker.

Kljub vsem analizam pa večina avtorjev o blackjacku ni posvečala veliko pozornosti zgodovini blackjacka. Leta 2006 je vodilni strokovnjak za blackjack, Arnold Snyder, v delu The Big Book of Blackjack (Cardoza Publishing) raziskal izvor blackjacka in predhodnike te igre. David Parlett, britanski avtor in izumitelj iger, je v knjigah in na spletu prav tako na široko pisal o zgodovini blackjacka.

Blackjack definira naslednje: komplet kart, igralec proti delivcu, zmagovalec odločen na podlagi numerične vrednosti kart.

Zgodovina blackjacka: Zgodnja leta
Prva igra s temi elementi je bila španska igra z imenom veintiuna (21). Miguel de Cervantes, najbolj znan po romanu Don Kihot, je napisal delo Rinconete y Cortadillo, ki je bilo objavljeno leta 1613 kot ena od dvanajstih novel v Zglednih novelah. Igra na srečo z imenom "veintiuna" se pojavlja v delih že vse od leta 1440 (čeprav obstaja kar nekaj nepovezanih iger s tem imenom).

Različica te igre se je v Angliji v 17. stoletju imenovala "bone ace". V Cervantesovi zgodbi in v igri "bone ace", kot jo je opisal Charles Cotton v delu The Complete Gamester (1674), lahko as šteje kot ena ali enajst. Francoska predhodnica blackjacka z imenom "quinze" (15) se je prvič pojavila v 16. stoletju in je bila priljubljena v francoskih igralnicah vse do 19. stoletja. Italijansko igro "sette e mezzo" (7 in 1/2) so igrali v začetku 17. stoletja. Igra sette e mezzo je uporabljala komplet s 40 kartami (brez osmic, devetk in desetk). Preostale karte so imele svojo numerično vrednost, karte s sliko so štele kot ena polovica.

Drugo francosko igro z imenom "trente-et-quarante" (30 in 40) so igrali v igralnici Spa Casino v Belgiji v letu 1780. Pri igri trente-et-quarante je bila v nasprotju z večino teh zgodnjih različic igralnica kot nekakšna banka, kar pomeni, da je igralnica igrala proti igralcem ter pobirala ali izplačevala stave igralcev. Ta igra je bila tudi prva različica, ki je ponujala zavarovalno stavo.

Pravila modernega blackjacka so bila določena v francoski igri "vingt-un" (ali vingt-et-un "21") sredi 18. stoletja. Med navdušenci, ki so konec 18. in v začetku 19. stoletja promovirali igro, sta bila tudi Madame Du Barry in Napoleon Bonaparte.

Zgodovina blackjacka: 19.–21. stoletje
V 19. stoletju so ameriške igralnice končno uvedle dve pravili, zaradi katerih je bila igra bolj naklonjena igralcem: igralci so lahko videli eno karto delivca in delivec je moral vleči dodatne karte do seštevka 16 ter jih prenehati vleči od seštevka 17 naprej. V 20. stoletju je igra postala znana kot blackjack zaradi promocije (na hitro preizkušene in nato prekinjene), ki je izplačala bonus, če je igralec sestavil 21 s pikovim asom in črnim fantom (križevim ali pikovim fantom).

Po priljubljeni akademski raziskavi dr. Thorpa in kasnejših igralcev ter analitikov je blackjack postal najbolj priljubljena mizna igra v igralnicah. Čeprav so imele igralnice koristi od razvoja osnovne strategije in štetja kart, v splošnem niso podpirala te prakse. Čeprav so številne odločitve sodišč potrdile, da štetje kart ni oblika goljufanja, imajo igralnice v večini pristojnostih pravico, da iz kakršnega koli razloga igralcu prepovedo igrati. Posamezne igralnice lahko tudi spremenijo pravila blackjacka (včasih se ta razlikujejo od mize do mize): različno število kompletov kart, različen odstotek razdeljenih kart preden so te ponovno premešane, kdaj hiša vleče dodatno karto na "soft 17" in kdaj ne, omejitve na razdelitev kart in podvajanje ter ali je možnosti predaje na voljo ali ne.

Knjige, kot sta The Big Player (1977) Kena Ustona in Bringing Down the House (2002) Bena Meyricha opisujeta bogastvo, ki so ga ustvarili (in včasih izgubili) tisti, ki štejejo karte pri blackjacku. Mezrichova knjiga je postala priljubljen film 21.

Zgodovina crapsa

Beseda craps je ameriška različica besede "crabs" iz francoskega jezika v 19. stoletju. Crabs je bil izraz za dvojni as, najnižji možni met v igri hazard – igri s kockami, iz katere se je razvil moderni craps. Podobno se je francoska beseda "crapaud" ali krastača nanašala na pozicijo ljudi, ki so metali kocko v počepu na cesti ali pločniku, da bi bolje videli met.

Zgodovina crapsa: Zgodnja leta
Igre s kockami medtem segajo že vse do začetka zgodovinskih zapisov. Arheologi so v Mezopotamiji (severni Irak) odkrili šeststranske kocke iz obdobja 3000 pr. n. št., ki so bile jasno označene z luknjicami namesto s številkami, kocko iz Pompejev ter v Egiptu apnenčasto kocko iz obdobja 600 pr. n. št.. Nekatere kocke so bile izrezljane iz kvadratno oblikovanih svinjskih členkov in kolenske kosti ovce, zato tudi prvotni izraz kotaljenje kosti. Kocke so bile priljubljene tudi med številnimi rimskimi cesarji. Julij Cezar je ob prečkanju reke Rubikon izjavil znamenit rek "kocka je padla". Klavdij je naročil posebno mizo, na kateri je lahko metal kocke med potovanjem v njegovi kočiji. Kaligula je bil znan po tem, da je bil slab poraženec. Neron je znamenito stavil denar iz državne blagajne, ki so ga prispevali njegovi ljudje, na nekaj metov kocke.

Na Arabskem polotoku se je prvotna igra s kockami z imenom "azzahr" pretvorila v "hazard". Prve oblike hazarda so bile zabeležene v 12. stoletju in omenjene celo v Chaucerjevem delu Canterburyjske zgodbe, čeprav lahko začetki igre segajo morda celo v obdobje križarskih vojn. Kompleksna igra hazard se je skozi čas razvila v namizno igro, ki se je zlahka vklopila v repertoar prvih igralnic. Francoski igralci preko New Orleansa igro prenesli v Ameriko.

Zgodovina crapsa: 19.–21. stoletje
Igra craps, kot jo poznamo danes, je začela dobivati obliko, ko je John H. Winn predstavil stavno možnost "don't pass", da bi imele igralnice prednost in se jim ne bi bilo potrebno posluževati goljufij, kar je bila v 19. stoletju težava pri ameriških igralniških igrah, ki so hiši nudile malo prednosti. Čeprav je igra craps poenostavljena različica prvotne igre hazard, je razvoj igre še naprej ponujal številne stavne možnosti in skupinsko vzdušje pri polaganju stav, ki je temeljilo na tem, da je moral metalec kock priigrati denar vsem igralcem. Igro so popularizirali vojaki med 2. svetovno vojno z igranjem na vojaški odeji za nadzor nad kockami.

Zgodovina igralnih avtomatov

19. stoletje

Avtomati na kovance v igralnicah in drugih objektih za igranje iger na srečo so se razvili istočasno v Angliji in ZDA v zadnjem desetletju 19. stoletja. Igralni avtomati so postali priljubljeni na obeh mestih kot del trenda "avtomatiziranih" naprav v vsakdanjem življenju. Generacija, ki stoji za inovacijo igralnih avtomatov, je ustvarila tudi fonografe, film, blagajne in prodajne avtomate.

Punch je leta 1890 objavil satiro na temo dnevnega življenja v bližnji prihodnosti, "From the Diary of the Automatically Conducted". Članek se je začel z "Ob 7. uri zjutraj vržen iz avtomatično izdelane postelje in položen na tla. Sem pobran in poseden na avtomatičen stol za oblačenje, umivanje in britje ter oblečen zahvaljujoč samodelujočemu stroju in nato prestavljen v avtomatično dvigalo do jedilnice, kjer me nahrani avtomatični zasebni ponudnik zajtrkov".

Igralni avtomati iz obdobja med letoma 1900 in 1960 so imeli naslednje skupne značilnosti: režo za vstavljanje enega samega kovanca, okno, ki je razkrivalo tri kolute z različnimi simboli, ročico za začetek vrtenja mehanskih kolutov, izplačila za razporeditev določenih kombinacij simbolov in avtomatično izplačilo kovancev iz avtomata.

Anglija je podelila prve patente za igre z vrtečim kolesom, ki so delovale na žetone. William Oliver je leta 1887 razvil igro za konjske dirke, v kateri so se konji premikali na koncentričnih mehanskih kolesih. Dve leti zatem je Anthony Harris patentiral igro z vrtečo številčnico na zidu.

V istem času je skupina strojnikov iz San Francisca pod vodstvom Charlesa Feyja ustvarila prve prepoznavne igralne avtomate. Feyjev Liberty Bell je postal osnova (in celo ime) za priljubljene igralne avtomate v naslednjih nekaj desetletjih. Za to generacijo avtomatov so bili značilni trije vrteči se koluti, ročica, igra z enim kovancem in izplačila za ujemajoče simbole, med katerimi so bili srca, piki, kare, konjske podkve in zvonovi. Vsak kolut je imel 10 simbolov in maksimalno število kombinacij je bilo tisoč. Prve različice so zahtevale ročna izplačila, največje med njimi pa je bilo dvajset kovancev, če so se v vrsti prikazali trije zvonovi. V roku enega desetletja so Feyjevi avtomati vključevali kolute, ki so se zaustavili zaporedno (in s tem povečali napetost za igralca) in avtomatična izplačila.

V prvem desetletju 20. stoletja je Herbert Mills iz Chicaga v Illinoisu, ZDA razvil igralne avtomate, ki so kopirali Feyjeve, vendar je dodal nekaj funkcij, da ne bi imel pravnih težav. Millovi avtomati so povečali kolute na 20 simbolov, kar je pomenilo 8 tisoč možnih kombinacij. (Da bi se njegovi avtomati ločili od Feyjevih, je Mills uporabil simbole češenj, pomaranč, limon in sliv, kar je vodilo do vzdevka "sadni avtomati", ki je priljubljen še danes, še posebej v Veliki Britaniji.) Imeli so tudi večja okna za prikaz, da so lahko igralci videli zdrešene simbole pod in nad izplačilno linijo.

1960. leta

Bally je v 60. letih revolucionarno spremenil igralne avtomate z igro z imenom Money Honey. Igra Money Honey je doživela svoj debi leta 1963. Bally je izkoristil napredke v elektroniki in preoblikoval igralne avtomate v podobo Las Vegas Stripa: svetle barve, utripajoče luči, glasni zvoki in obljubljeno hitro akcijo. Money Honey je imel tudi zbiralnik za kovance (prostor za 2.500 ali več kovancev) in kovinski pladenj na dnu, na katerega so glasno priletela izplačila s hitrostjo šest kovancev na sekundo. Do leta 1968 je Bally dobavil 94 % igralnih avtomatov v Nevadi. Ti avtomati so predstavili tudi igro z več kovanci.

Zaradi Ballyjevega uspeha so postali igralni avtomati veliko bolj priljubljeni v Las Vegasu in prišlo je do tekmovanja za razvoj drugačnih in boljših avtomatov. Električne funkcije igre Money Honey so začele trend v igralnih avtomatih proti elektronskim in sčasoma računalniškim komponentam.

1980. leta

Leta 1979 je Ballyjev distributer William "Si" Redd ustanovil podjetje International Gaming Technology (IGT), ki je do konca desetletja postalo dominantno na področju inovacije in prodaje igralnih avtomatov. Kmalu po ustanovitvi je IGT predstavil prve igralne avtomate z video pokrom.

Medtem je računalniški tehnik po imenu Inge Telnaes razvil računalniški program za igralne avtomate, ki je deloval na podlagi generatorja naključnih števil (RNG) in ne na podlagi fizičnega vrtenja kolutov. Ta program "virtualnih kolutov" je omogočal ponudbo jackpota z astronomskimi izplačili brez ogrožanja dobičkonosnosti. IGT je to tehnologijo licenciral leta 1984. Leta 1986 je predstavil Megabucks, igralni avtomat z največjim in najbolj priljubljenim progresivnim jackpotom. Megabucks je povezoval avtomate po vsej zvezni državi Nevada.

1990. leta

Leta 1992 je Bally predstavil Game Maker, video igralni avtomat, ki je igralcem omogočal izbiro med različnimi igrami igralnih avtomatov (in igrami video pokra) in denominacijami. Uspeh igralnega avtomata Game Maker in podjetja IGT na področju iger video pokra sta vodila do povečane uporabe video animacije (z gumbi in sčasoma zasloni na dotik, ki so delno, ne pa tudi v celoti zamenjali ročice).

Konec 1990. let so igralni avtomati začeli ponujati izplačila za več linij in bonus igre, ki so sprožile dodatne zaslone ali funkcije igre. Avstralsko podjetje Aristocrat Leisure Ltd. je prvo predstavilo video igralne avtomate (v Avstraliji znane tudi kot "pokies"), ki so nudili izplačila za več linij. Podjetje WMS Gaming je s svojim priljubljenim video igralnim avtomatov Reel 'Em In prav tako povečalo zanimanje za video animacijo in bonus igre.

Prva bonus igra je bilo ruleti podobno kolo na vrhu avtomata, ki ga je aktivirala določena kombinacija kolutov. Bally je prvotno ponudil ta bonus v igri Wheel of Gold. Podjetje IGT je leta 1997 licenciralo uporabo priljubljene ameriške televizijske oddaje Kolo sreče za igralne avtomate. Njihovi avtomati Kolo sreče so uporabljali videz kolesa iz TV-oddaje in zvok občinstva, ki je vzklikalo "kolo … sreče!", ko je igralec zadel kombinacijo, ki mu je omogočila vrtenje kolesa. Kolo sreče je postal najbolj priljubljen igralni avtomat vseh časov. Vzpodbudil je tudi obdobje "tematskih avtomatov". IGT je leta 1998 ponudil prve igralne avtomate Elvis.

21. stoletje

V zadnjih nekaj letih je bila transformacija igralnih avtomatov zaključena. Čeprav so avtomati na začetku izgledali in delovali kot prodajni avtomat, imajo zdaj čist, a kompleksen dizajn osebnih računalnikov in sistemov za domače igre in zabavo. Prav tako kot so žetoni zamenjali denar v drugih igralniških igrah, so krediti in lističi nadomestili kovance v igralnih avtomatih. Konec 80. let so avtomati začeli vključevati digitalne merilnike za štetje kovancev, ki jih igralci vstavijo ali jim morajo biti izplačani. V naslednjem desetletju so igralni avtomati začeli poleg kovancev in kovinskih žetonov sprejemati tudi gotovino. (Številne igralnice zdaj kovancev sploh več ne uporabljajo.) Tranzicija vstran od kovancev se je zaključila, ko so lijake v igralnih avtomatih nadomestili bralniki TITO (listič noter, listič ven). Igralci lahko vstavijo denar ali lističe, ki predstavljajo kredite. Avtomat izplača lističe s krediti namesto kovancev. Kioski v igralnicah, ki so podobni bankomatom, pomagajo igralcu zamenjati denar v listič s kreditom in pretvoriti lističe v denar.

Zgodovina baccarata

Zgodovina baccarata: Zgodnja leta
Korenine igre baccarat segajo nazaj do konca 15. stoletja. Italijanska igra "baccarà" (kar pomeni nič) je bila priljubljena v številnih italijanskih mestih in krajih. Sposodili so si jo Francozi in spremenili ime v baccarat. Ker so si igralniški igralci v Evropi želeli več iger s kartami, je priljubljenost baccarata narasla.

Zgodovina baccarata: 19.–21. stoletje
Igra je postala precej priljubljena v času vladanja Sončnega kralja, Ludvika XIV., ki jo je predstavil aristokraciji. Baccarat je v 18. stoletju postal tudi del britanske ponudbe igralniških iger. V 19. stoletju je bil priljubljen tudi v Monte Carlu.

V novejšem času je bil baccarat v filmih o Jamesu Bondu predstavljen kot elegantna igralniška igra za visoke vložke. Super tajni agent igra baccarat v filmih Dr. No (1962), Operacija Grom (1965), Casino Royale (1967), V službi njenega veličanstva (1969), Samo za tvoje oči (1981), Dovoljenje za ubijanje (1989) in Zlato oko (1995).

Danes ostajajo priljubljene tri različice igre baccarat. Igri baccarat chemin de fer in banque ostajata priljubljeni v Franciji in Monte Carlu, medtem ko je različica punto banco pogosto na voljo v igralnicah v Severni Ameriki in v nekaterih igralnicah v Veliki Britaniji. Vse igre se igrajo na povsem enak način, nekoliko se razlikujejo le v načinu deljenja kart. Čeprav je v prostorih igralnic za igre z visokimi vložki na voljo ena od teh različic, je v prostorih za običajne igralce na voljo mini baccarat, manjša miza z nižjimi vložki.